Pričakovanje praznikov

Klara Jasna pravi, da sem prava gos, ker še vedno mislim, da se bo zgodilo nemogoče (nimam pojma, kako se je v tej enačbi znašla uboga perjad). Da prazniki niso nič posebnega in so samo »odraz časa, v katerem živimo«. Če je življenje bedno, so pač bedni tudi prazniki, je hotela reči, če sem jo prav razumela.

Ampak če bi bilo tako, razmišljam jaz, potem niti ne bi potrebovali praznikov – beden dan bi bil enak bednemu dnevu in na neki točki bi najbrž tudi nehali šteti bedna leta, ker bi bilo čisto vseeno, kolikokrat bi se obrnil koledar; itak ne bi dobivali daril za rojstni dan in novo leto. (Za to, da ne bi sredi zime oblekli kopalk ali sredi poletja puhovke, pa najbrž ne potrebujemo rokovnika.)

Poleg tega imam neomajno vero v čarobne moči Božička in dedka Mraza. Mislim, da jima tu in tam zares uspe pričarati kak čudež, samo da moramo nanj včasih malo počakati; ne nazadnje je čakalna vrsta dolga. Zato ostajam potrpežljiva in pridno gledam božične filme, ker po mojem mnenju pač ne more škoditi, če znaš kakšen božični trik (kdor me pozna, ve, da nisem polovičarska, razen v šoli).

Iz filmov sem se na primer naučila, da se moraš postaviti pod belo omelo, če hočeš dobiti poljub, in da je treba Božička podkupovati z mlekom in piškoti. (Je pa res, da nikjer nisem zasledila, kako pod omelo spraviš tudi fanta, ki ti je všeč, ne da bi te obtožili nasilništva, in koliko piškotov in mleka mora iti v tisti rdeči vamp, da ima kakšen učinek.). Skratka, čisto vsako leto upam na pravljične praznike, pa če sem zaradi tega za Klaro Jasno gos ali omelo ali razkuhan makaron. 
 

Želje

Če se poskušam iztelesiti in nase pogledati z razdalje, kot je menda treba, da se lahko oceniš objektivno (česar nikoli nisem povsem razumela, ker kaj mi pomenijo informacije, do katerih nič ne čutim), se mi zdi, da ne zahtevam prav veliko. Pravzaprav je moj seznam želja strašansko kratek. Želim si namreč:

• lepo darilo,
• lepo presenečenje,
• da se ne bi (preveč) prepirali,
• da bi se zabavali,
• da bi lahko pojedla, kolikor hočem, in se ne bi zredila in
• da bi se kdo zaljubil vame.

Klara Jasna je kljub temu skoraj umrla od smeha, ko sem ji to povedala. Rekla je, da za to ni potreben en božični čudež, temveč najmanj šest. Potem sem jo obtožila, da je Grinch, in tri dni nisva govorili. Ne zaradi tega, ker bi se sramovala cinizma, je priznala, ko sva bili spet prijateljici, ampak ker sem namigovala, da ima nezdravo polt in neurejene obrvi.

Dodala je, da če kdo, bi morala jaz vedeti, da je boljše biti zoprn kot grd, in povem vam, da mi je samo tretja alineja na prazničnem seznamu preprečila, da se nisem spet skregala z njo. (Potem pa naj še reče, da ni praznični čas vsaj malce čudežen.)
 

Čudeži

»Če prav vem, vsako leto dobiš pod jelko nogavice in čokoladnega Božička,« me je spomnila, ko sva spet govorili – kot da bi lahko kdaj pozabila na to. »In potem se zmeraj sprete, ker je tvoja mami užaljena, da noben ne ceni njenega truda z božično večerjo, ker ima vsak drugačen pogled na praznično okrasitev in ker se ne morete dogovoriti, kdo bo izbiral glasbeno spremljavo …« Ja, ja, ja. »Tvoje edino presenečenje je, da imaš po praznikih vedno pet kil viška, in če se ne motim, ti zaenkrat ljubezen vrača samo plišasti kužek.« To je bilo kruto. 

»Kaj hočeš povedati s tem?« sem zajedljivo siknila.

»Samo to, kar sem rekla. Da potrebuješ najmanj šest čudežev.«

»In to se ti zdi preveč?«

Klara Jasna je dvignila obrvi.

»Ampak čudeži se dogajajo vsak dan!« sem vzkliknila kot veliki mesija. »Ljudje potujejo v vesolje, postanejo slavni zaradi trapastih posnetkov na TikToku, da ne rečem, da je Zayn Malik spet samski … same čarovnije! In ti praviš, da ne morem preživeti enih praznikov brez prepira?«

»Lahko staviva,« je pribila Klara Jasna. 

In jaz sem odgovorila … Ah ne, ne povem, ker nočem česa džinksniti. 
 

Priprave

Ko so se začeli prazniki, sem bila pripravljena. Napisala sem pismo Božičku in dedku Mrazu in trikrat podčrtala, da imam dovolj nogavic in mi jih ne bi zmanjkalo, niti če bi bila stonoga, zelo lepo pa prosim za rožnato šminko in prijaznega fanta, ki bi me imel rad. Potem sem dodala, da hujšam in da se z veseljem odpovem čokoladnemu Božičku; se mi zdi, da na Severnem tečaju bolje kotiraš, če si vsaj malo skromen.

V kuverto sem priložila ovseni piškot z manj sladkorja in tetrapak mleka, ki sta mi ostala od šolske malice, ko sem vzela tretji repete. Klara Jasna Božičku in dedku Mrazu nikoli ničesar ne podari, zato ni čudno, da je razočarana nad prazniki. Kdor ničesar ne da, ne more ničesar pričakovati v zameno; v življenju je vedno tako, zakaj ne bi bilo tudi za božič.

Potem sem v navalu prazničnega duha, ki slavi odprto srce in ljubezen do sočloveka, izdelala deset prazničnih voščilnic (za mami in atija, obe babici in dedka, teto, strica, sosedo, učiteljico klavirja, Lukata in Toma – odposlala ju bom šele, ko sem bom z enim od njiju poročila – ter nalašč tudi za Klaro Jasno). Enajsto voščilnico, ki je bila v resnici običajno pismo, sem namenila sebi. Ne povem, kaj sem si zaželela … ker itak že vsi veste, kaj bi se ponavljala.

Ko sem voščilnice oddala na pošti, sem nazaj grede obredla ves kraj, da sem našla belo omelo, in zaradi tega me še danes bolijo mišice (shujšala pa nisem niti grama, ker sem imela v žepih bombone). Obesila sem jo nad vhodna vrata, v upanju na ustrezen nabor mimoidočih. 

Da ne bi spet podlegli prekletstvu pečenke in pire krompirja, sem mami obljubila, da ji bom pomagala pripraviti praznično večerjo. Predlagala sem tudi, da bi namesto zapletenih sladic raje postregli sladoled iz trgovine, ampak ji je pri tem od šoka skoraj odpovedalo srce. Ko se je ovedla, mi je povedala, da je praznična tradicija resna reč in bi zagrešili veliko božično izdajstvo, če se je ne bi držali (»pa tudi če pri tem crknem«, konec navedka). Dejstvo, da njena potica nikoli ni tako dobra kot tista iz pekarne čez cesto, sem raje zadržala zase – en infarkt na advent je po mojem čisto dovolj, pa še Božiček in dedek Mraz bi mi lahko zamerila.

Zaradi istega razloga sem sklenila, da praznično okraševanje v celoti prepustim njej (razen moje sobe), božično playlisto pa smo sestavili po priporočilih iz Pila. Izi, pizi.

Kaj bi šlo lahko narobe?
 

Prazniki

Sem res to rekla? Kaj bi šlo lahko narobe?

Pa poglejmo.

V šoli sem na božičnem sejmu zadela koledar krajevnega prostovoljnega gasilskega društva 2021, ki pa so mu manjkali poletni meseci (Damir, ki ga je prispeval, je rekel, da jih je predelal v kroglice, s katerimi je ciljal sošolce). 

Jaz sem za božični srečelov podarila kroglo, v kateri sneži. Okrašena je bila z ljubkimi debelimi snežaki in bleščicami in srčki in dobil jo je Luka (od sreče me je skoraj kap), ampak jo je že v prvi minuti razbil, ker je hotel preveriti, ali lahko z njo igra odbojko. Tekoči sluz, po katerem plavajo bleščice, me je poškropil po bradi in mi spolzel navzdol do popka, pri tem pa mi je tako neposrečeno zapacal novo srajco, da je bil jelenček Rudolf na njej videti kot ulični pretepač z razlitim očesom, umetno nogo in nekaj bruhanja vmes.

Potem je Luka povedal, da gre takoj po šoli na letališče, ker bo vse praznike s starši preživel v tropih. Ni se mi zdelo verjetno, da bodo naredili postanek pod mojo omelo, torej sem vsaj napol zastonj po okoliških drevesih plenila zajedavce.

Ko sem prišla domov, sem še četrt ure stala pod omelo, če bi si kljub vsemu premislil … Ampak potem me je tako zeblo v noge, da sem najbrž staknila inkontinenco, in sem se raje umaknila na toplo. Ne vem, če sem pripravljena zaradi poljuba do konca življenja nositi plenice. (Ni res. Ne vem, če sem pripravljena do konca življenja nositi plenice in obenem ne dočakati poljuba, ker se z našega dvorišča pač nikamor ne poleti.)

Vsaj večerja je minila brez prepirov. In to zato, ker sva se z mami sprli že pred njo. Nadrla me je, ko sem si nadela predpasnik, da bi ji pomagala pri kuhanju (tistega je pripravila zase), vzela napačno skledo (v tej je hotela delati piškote, ne potico), ubila jajce preveč, začinila ščepec premalo, se ji motala pod nogami … In ko je (zaradi mene?! Resno?!) preveč zapekla meso in premalo skuhala krompir, ji je sploh prekipelo. Poslala me je iz kuhinje in jaz protestno nisem hotela k mizi, ko je poklicala k večerji (iskreno povedano, nimam preveč rada zažgane pečenke in surovega krompirja). 

Ker me ni bilo pri mizi, nimam pojma, kako jo je odnesla božična playlista.

Aja, in ne, do preteka božičnega večera se ni vame še nihče zaljubil. Še plišastega kužka sem nekam založila.
 

Pod jelko

Spat sem šla v solzah, ampak ko sem se zbudila, sem kljub vsemu čutila praznično vznesenost. Včeraj je bil pozabljen, jutro, ko bom odpirala darila, pa samo nadstropje stran …

Stekla sem po stopnicah, eno spregledala, pristala na riti, zatulila od bolečine, pridelala modrico (in oteklino! Zdaj moja rit ni samo velika, ampak tudi nesimetrična), preštela, ali imam še vse kosti, pohitela v dnevno sobo, kjer je pod jelko stal paket z mojim imenom, zadržala sapo, le kaj je v njem …

odvezala pentljo, odvila svetleč papir, umaknila čokoladnega Božička (aaah) in zagledala …

… Kaj?

Nogavice?!

Resno?!?!

Nogavice z jelenčkom? In nogavice s smrečico? Pa še nogavice z dedkom Mrazom?

Prosim?!?!?!

A veste tisto, ko ste tako v šoku, da niti jokati ne morete, ampak samo zevate kot dementna riba? 

Čutila sem, da je nekaj v meni umrlo. Mislim, da je bilo to veselje do življenja, mogoče tudi vera v praznični čudež.

Vsaj mami je pozabila na božični spor in me je gledala, kot bi bile tiste nogavice tovarna rožnatih šmink in čednih fantov, ki me prosijo za roko.
 

Praznični teden

»Dobila si stavo,« sem napisala Klari Jasni, ko sem dojela, da si s svojim darilom zares ne bom mogla oplemenititi ustnic. 

»Sem ti rekla,« je odgovorila in prisegla bi, da je stavek kar razganjalo od samovšečnosti.

Nadela sem si nogavice z jelenčkom, ker me je še od včeraj nekoliko zeblo v podplate, zagrizla v ostanke božične večerje in si predvajala playlisto.

V tistem pa je v telefonu zacingljalo.

Čkamo na letal za Taijsko, je napisal Luka in mi poslal selfi z Božičkovo kapo. Nikomur ne oproščam slovničnih napak, ampak njegove obožujem.

In še enkrat.

Se greš sankat?

Čakaj malo … je to Tom? Če se grem sankat? 

Pet minut, pa pridem dol, sem odgovorila. Ja, ja, ja, res sem pomislila, da me bo mogoče čakal pod omelo …

… in čudež?

Ker a veste, nepopravljiva optimistka sem in v resnici nikoli ne bom nehala upati na praznični čudež!!!!

Želim ga tudi vam. Pa srečno!

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji >